Slovenska Glasbena Lestvica 2007

Naredi zaznamek na:

Zbiranje vtisov o zanimivejših dosežkih domačih glasbenikov navadno pospremi tista tolažilna fraza: »Presežek za slovensko glasbeno ponudbo.« Nedavno objavljeni četrti studijski album zasedbe Moveknowledgement take tolažbe ne potrebuje, saj ga lahko z veseljem postavimo zraven najrazburljivejših plošč tujih glasbenikov. No, domačo (sredinsko) publiko je zasedba očarala že s prvima ploščama. Leta 2007, po kadrovskih spremembah, pa je z eksperimentalnim tretjim albumom Listen to Nebukadnezar, presenetila še tiste zahtevnejše, zvedavejše poslušalce. S ploščo Pump Down!!! se bo peterica sedaj bržkone prikupila obojim. Nekaj takega je lani z izjemnim raperskim dosežkom Parada ljubezni denimo uspelo Moveknowledgementovemu frontmanu N'toku. Podobnosti med ploščama pa se tu končajo - če seveda odmislimo N'tokovo značilno zgoščeno zlaganje rim. Deset novih skladb ljubljansko-novomeške druščine presežek prinaša predvsem v razgibanem muziciranju. Na eni strani oprtem na raziskujočo dub-rockovsko estetiko predhodnika in na drugi strani informiranem s svežimi domislicami razburljivih muzik, ki sežejo vse od igrivih elektronskih posegov do punkovske udarnosti in hrupnih rockovskih izpeljank. Pa ne gre za kakšno brezglavo kolažno zlepljenko trendovskih vplivov. Zasedbi uspe iz njih mojstrsko izklesati kompakten, sebi lasten energičen izraz, ki ob sodobnih pomehkuženih sredinskih smernicah učinkuje še bolj prepričljivo. Že uvodne, skrbno ukrojene skladbe oznanjajo, da je Pump Down!!! doslej najzrelejši, najbolj dodelan in zvočno najzanimivejši Moveknowledgementov album. In ko že posumiš, da so najslajši glasbeni bonbončki iz povsem razumljivih sodobnih potrošniških vzgibov pragmatično dobili prostor na začetku ploščka, nadaljnji posluh razkrije, da najmočnejše skladbe sledijo šele v drugi polovici. Še najmanj glasbenih užitkov pravzaprav ponuja prvi, sicer čisto spodoben, širši publiki na ušesa pisan singel Average Bear. Zdi se, da se v njegovi izrazito trendovski podobi izgubi del prepoznavne zasedbine identitete, čeprav je res, da se v kontekstu albuma znajde veliko bolj suvereno. Je pa iskanje morebitnih pomanjkljivosti na tako popolnem albumu povsem neprimerno početje. Decembra smo navadno vajeni dveh lestvic glasbenih dosežkov, ki so najbolj zaznamovali iztekajoče se leto. Ena je namenjena tujim glasbenikom, druga domačim.

IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Slovenija praznuje 20 let (live)

Joj, kako zelo ponosni smo bili, kljub temu, da so nad nami brenčale sirene, ki so oznanjale morebitne napdade jugo vojske. Spomnim se, da smo se skrivali v kletnem zaklonišču in debatirali kaj bomo jedli, če bo vojna. Pa spomnim se, da so nekateri ostali doma in so se sirenam le smejali, rekoč, da se itak ne bo nič zgodilo, saj je državljanska vojna na naših tleh nemogoča. In hej, še celo Zmago Jelinčič je šel v prve vojne vrste, ko se je začela nekajdnevna vojna za Slovenijo.

Ne bom rekel, da so nas imeli namen ne vem kako matrati, saj smo jim bili predaleč, toda če se jim ne bi uprli, ne bi bilo dobro. Bili smo dovolj pogumni in dovolj odločni, da smo šli do konca in tvegali celo morebitne napade jugo armije. Ker se nismo pustili ustrahovati, so hitro odnehali in ugotovili, da bi izgubili preveč časa, če se bi podali v resen spopad. Dejansko sem ponosen na naše fante, ki so postavili barikade in branili našo novopečeno deželico. Pa predobro se spominjam svojega očeta, ki je moral sredi siren v službo, kjer je vladalo obsedeno stanje. Prav bal sem se, da se mu ne bo kaj zgodilo, vedno znova sem mu zaželel srečo, ga objel in mu rekel, da naj čimprej pride domov.

Danes, no ja, jutri, je velik dan za Slovenijo, prav zato mi je žal, da so nam jo politiki in barabe na direktorskih stolčkih tako zelo zaflekali. Slovenija je lepa dežela, toda Slovenci zadnje čase niso preveč ponosni nanjo. Še posebej, ker nas danes čaka proslava, na kateri se bodo smejali ljudje, ki so nam Sloveniji zafurali. Res me zanima koliko ljudi se bo zbralo na osrednji proslavi, pa koliko ljudi bo ploskalo predsedniku in še kakemu govorcu, ki bo rekel kaj patriotskega. Morda pa je skrajni čas, da narod prav ob dvajsetletnici stopi skupaj in da se zberejo tudi politiki, za katere je čas, da ga nehajo srati in da dajo možnost tistim, ki bi radi s to državo res naredili kaj dobrega. To, kar se dela danes, je žal zelo slabo.

Ne vem kako bo jutri, toda danes sem le na enem balkonu opazil majhno zastavico. Le en Slovenec je bil danes še vedno patriot, vsi ostali smo očitno tako zelo apatični in jezni na naše politike, da nam je celo za tole veliko obletnico prav malo mar.

Pa poglejmo kaj se dogaja na prvem programu nacionalne televizije, kjer nas danes čaka pravi slovenski dan, čistokrvni patriotizem, kjer bomo preverili, če je Slovencem še kaj mar za njihovo nekoč ljubo deželo, za katero so bili pripravljeni dati tudi svoje življenje.